Po finančni krizi 2008 se je
relativno liberalno bančno okolje povsod po svetu zaostrilo, banke so postale
zelo regulirane in nadzorovane finančne inštitucije. Danes pa so v skladu s
sprejetimi okoljskimi smernicami, direktivami in uredbami prav te v središču
zelenega preboja Evropske unije. S svojo osnovno vlogo finančnega intermediarja
naj bi pripomogle k preusmerjanju finančnih presežkov k projektom, ki so
okoljsko in trajnostno naravnani. V ta namen se je v zadnjem času razvilo
veliko zelenih finančnih instrumentov (zelene obveznice, zeleni krediti) in
pravzaprav nova finančna paradigma – zelene finance. Banke, kot najpogostejše
predstavnice finančnih posrednikov, se v tem okviru pojavljajo kot podjetja z
lastnim okoljskim odtisom in trajnostnostno naravnanostjo (ESG vidiki), kot
poročevalec nefinančnih informacij in tiste, ki morajo upoštevati taksonomijo
finančnih sredstev, ki omogoča presojanje »zelenskost« bančne aktive in torej
pravzaprav ocenjevanje njihove dejanske vloge pri preusmerjanju privatnih
prostih, presežnih finančnih sredstev k projektom, ki so okoljsko in družbeno
ustreznejši in torej bolj trajnostni. Seveda pa se v zvezi s tem pojavljao tudi
negativni, neželeni pojavi, kot so zeleno pranje (angl. Green washing), ki je
pravzaprav namera posameznikov ali podjetij, da svoje ravnanje, storitve,
produkte predstavljajo kot bolj okoljsko in družbeno odgovorne kot v resnici
so.
