Človekove pravice, kot temeljna predpostavka nekonfliktnega
sobivanja, so tisti temelj, ki izhaja iz in so bile osnova za, dva ključna
dokumenta UNESCO in ILO priporočil o statusu učiteljev (1966) in statusu
visokošolskih učiteljev (1997), inovativno družbo in kot posledica 26. in 27.
člena SDČP. ESF (Evropska znanstvena fundacija) je v izhodiščih zapisala, da je
»visokošolsko izobraževanje pomemben vidik absorbcijske sposobnosti družbe,
izhodišče dostopa do novega znanja, njegovega razumevanja in rabe ter ključno sredstvo/pot
do inovativnosti«.
Dokumenta iz leta 1966 in 1997, ki sta ključno izhodišče
delavnice, zavezujeta države pogodbenice, med katerimi je tudi RS, k pripravi
takšnih pogojev, pri katerem so omogočeni optimalni pedagoško didaktični in
raziskovalni pogoji za učitelje in študente. In kakor pravi ESF »znanje se prek
glav ljudi prenaša v vsakdanje življenje«, kar je v povezavi z dejavnostjo
univerze, raziskovalne in pedagoško didaktične ustanove, ključnega pomena za
izkoriščanje znanja, nakopičenega v procesu raziskovalne dejavnosti –
posredovanega v pedagoško didaktičnem procesu in posledično povečana donosnost
naložb v znanost in preko nje inovativnost družbenega prostora.
Omenjena dokumenta predvidevata tako zavezo države, ki omogoča in
izvajalcev, ki so dolžni slediti določenim predpostavkam, ki zavezujejo nas na
univerzi in te so: profesionalnost (oblika javne službe), sodelovanje (na
relaciji: pristojni (kompetentni) učitelji, institucije (Univerza), učiteljske
organizacije (društvo univerzitetnih učiteljev, sindikat), zaposlovalci
diplomantov, raziskovalne institucije izven matične institucije), izobraževanje
učiteljev, profesionalna – akademska svoboda, odgovornost, pravice, plača,
pogoji (habilitacijska pravila), enakost spolov ...
Ob izpolnjevanju teh pogojev, h katerim so v prvi vrsti zavezane
države pogodbenice, posledično pa z ustavo zagotovljena pravica do
izobraževanja in zagotovljena pravica do znanstvenega in umetniškega
ustvarjanja ter pravice do pravičnega nadomestila iz obojega (57., 58. in 59.
člen URS), so tisti temeljni predpogoj za večjo ozaveščenost o pomenu
usposabljanja učiteljev in potrebni kakovosti izobraževalnega dela sploh.
Prepoznavanje
dokumentov kot ključnih izhodišč univerzitetnega pedagoško didaktičnega dela in
raziskovalne dejavnosti je predpogoj za vključitev Inčeonske Deklaracije iz
leta 2015 kot akcijski okvir za potrebe izobraževanja do 2030.
