Nevrorazličnost je pojem, ki obstaja že desetletja, pri nas pa se počasi uveljavlja šele v zadnjem času. Najpogosteje se uporablja v kontekstu avtizma, zajema pa tudi druge nevrorazvojne motnje od disleksije, razvojne motnje koordinacije, diskalkulije, Tourettovega sindroma itd. Ne samo, da loči motnje od posameznika in sledi upoštevanju pojava komorbidnosti, teorija nevrorazličnosti vključuje posameznikovova tako šibka kot močna področja, sočasno pa daje poudarek na nevrološko divergentnost in ne na deviantnost. S problemom dvojne empatije se gre korak dalje pri sprejemanju in upoštevanju nevrorazličnosti z vidika zmožnosti vživljanja v čustva, želje in potrebe drugega tako na relaciji nevrorazlični - nevrotipični kot obratno. Tudi nevrotipični morajo nekaj ukreniti, da bi bolje razumeli nevrorazlične, jih upoštevali, jim izkazali spoštovanje in z njimi sobivali. Proučili bomo tudi področje sodelovalnega raziskovanja, kjer raziskovalci inkluzivno delujejo in soustvarjajo z nevrorazlično skupnostjo tako pri iskanju idej za raziskave kot v nadaljnjih procesih raziskovanja in pri diseminaciji rezultatov. Predstavljene bodo najbolj aktualne teme raziskovanja na področju avtizma, od vpliva na duševno zdravje, do travme pri avtizmu in znakov PDA.
